Veter se je ustavil pred vrati.
Drugače vse tiho, vse prazno: vse spi.
Samo veter ne more spati
opolnoči.
Samo črna cipresa šumi še,
na belem kamnu angelj kleči;
v polusvetlobo tonejo hiše
sredi kraške vasi.
Tiho vse ... Glej, med življenjem in smrtjo
edino drevo še na gmajni šumi;
po cesti pa gre nekdo z dušo potrto,
in v onstran strmijo njegove oči ...