Zrak je prozoren kakor perot
kačjega pastirja,
brezčasna praznota je legla na pot
jesenskega večera.
Na ulici še samuje napis
in živordeči lepaki;
skozi temo senčen obris,
skozi praznoto koraki.
Prostor je prazen, zrak je suh,
težak, ko da svinec je v nebu;
klonil je svobodoljubni duh,
kot kri pada voda v žlebu.
Zrak je prozoren, tako gleda mrlič,
joj, da bi srečal človeka!
Iz tihe praznote rase Nič.
Voda se v žlebu odteka.