Gostega mraka modre zavese
drhteče se spuščajo od neba;
utihnili bori so za trenutek,
kot potnik obstane sredi polja.
Za hribom se tiha vas je zmračila
in oživele so strme poti;
globel pod sipino je zadehtela
od zemlje. Stolp na hribu molči.
Temni obrisi, zamolkli korak,
kosci gredo čez ilovnato pot;
živina težka se ob kalu napaja,
ozre se, ko začuje zamolkli topot.
Topoli vršijo in uklanjajo krone,
kot v sivih blazinah zvezda vzblesti;
koščev korak, živina v temo zatone,
za težkim oblakom mesec vzžari.
Ves Kras je mehak – kot da ihti –
iz kapele luč in glas orgel plava;
trenutek – in kakor raztrgan obraz
obmolči v mesečini skalna puščava.