Gostega mraka modre zavese
drhteče se spuščajo od neba,
vtihnili bori so za trenotek,
kot potnik obstane sredi polja.
Za hribom se tiha vas je zmračila
in oživele so strme poti;
globel pod sipino je zadehtela
od zemlje, stolp na hribu molči.
Temne konture, zamolkli koraki,
kosci gredo čez ilovnato pot;
živina težka se ob kalu napaja,
ozre se, ko čuje zamolkli topot.
Topoli vršijo in sklanjajo krone,
kot v sivih blazinah zvezda vzblesti;
koščev korak, živina v temo zatone –
za težkim oblakom mesec vzžari.
Ves Kras je mehak – kot da ihti –
iz kapele luč in godba plava;
trenutek – in kakor raztrgan obraz
obmolči v mesečini skalna puščava.