Pride, očara nas s svojo tišino
in preko nas razprostre pajčolan
z mehko dobroto, s toplo milino,
vodi nas v daljno, svetlo davnino,
v krajino lepih sanj.
Vse, kar nas je pekoče bolelo,
kar nas prevaralo, v hipu molči;
kar je umrlo, je oživelo,
v sanjsko se je resnico odelo,
da duša lepote prevzeta strmi.
Ko da so angeli krila razpeli
preko polja in preko srca,
ko da so v dalji tiho zapeli,
tiho zapeli in odhiteli
v bleščečem molčanju onkraj sveta.
Naših src so se dotaknili
(tako poljubi mati sinu!)
in bolečine so v sanje prelili.
naše brezupje so z vero pokrili,
s svetlo sladkostjo miru.
Šli so; za njimi bleščanje sijaja
in ugašajoči šum ...
a v naših čašah pelin ostaja ...
Ne obupuj! izprazni do kraja,
pelin daje pogum!