V sivem jutru
grem v mestu po ulicah.
V pekoče oči me reže megla,
v grlo me reže,
mrzlo je okrog srca.
Tedaj zadiši iz pekarn
sveži duh rženega kruha,
a v pekarnah je še temno,
ulicah tiha, nikogar še ni
in meni je v duši tesno.
O, saj je to spomin na Kras:
med skalovjem vas leži,
ta črni kruh me spominja nanj,
ta zdravi duh, ki iz pekarn
tako božajoče diši.