Nate mislim, prijatelj, ki zdaj mogoče sediš
v malomestni kavarni in sam pred sebe strmiš;
po ulici gre prižigalec in drami luči –
tiho vžge se svetiljka in tiho gori ...
Natakar dremavo naslanja se v kot. Ti molčiš.
Nemara premišljaš, čemu tu živiš in goriš.
Pred oknom – odprtim očesom – gorijo luči,
moja misel jih šteje: glej ena, glej dve, glej že tri ...
In misel drugam se obrne in vpraša: Kako,
ni mari vseeno, če sam sem, če nas je več sto?
Na stole, na mize, biljarde pa lega tema –
vseeno, vseeno je, če nas je sto ali dva.
Hej, natakar! Kje si? Kaj ne vidiš? Kavarna temni –
Odjadraj iz svoje dežele in luč mi prižgi!