Gledam te tvoje oči,
brezupno v sivino uprte,
razumem njih nemi blesk,
kako so brezmočne, udrte
in mrtev je njih sijaj.
Čutim to trudno nevoljo,
ki je prezgodaj ugasnila;
v polju več vonja ne čutiš,
ki ga je roža razlila
čez ves ta kraj ...
Te tvoje oči bi se rade zaprle,
čutiš hrepenenje po temi,
ki vse ozdravi, ki vse utolaži,
kako bi se v grobu spočile te oči
za vekomaj ...