Lačni otroci ležijo na senu,
burja vihra skozi lino
pod nizkim, sivim čelom hiše –
noč je pokrila ravnino.
Mali sanja: droben krompirček,
ne eden – polna skleda.
Tiho stopa za temno vasjo
raztrgana sivka Beda.
Drugi sanja: krompirček v oblici
mrzle ročice ogreje.
Tiho stopa za hišami
in se ledeno zasmeje.
Tretji, četrti in peti in vsi –
tisoč in več – jaz ne morem spati.
Ničesar nimam in vendar mislim:
vse, o vse bi vam moral dati!