Starci, nam pravite,
starci, bolestni in temnogledi,
starci v koraku,
v smehljaju, v besedi ...
Kdo pa je bil,
ki nam dal je prezgodaj spoznati?
Glej, kako žalostno gleda ta konj!
Mati, mati, o mati!
Žalostne slike so šle mimo nas
vsak dan, vsak dan
so vojaki umirali, konji umirali;
jokali smo; zaman.
Zdaj so te oči brez solza,
besede kot mrtvi slapovi ...
naša mladost zavožena,
naši spomini grobovi.