Sredi noči, ko bori vzvršijo,
ko se drevesa iz sanj prebudijo,
kadar gre veter čez polje,
se prebudi moje srce.
Med mesečino se polje svetlika,
topol, jagned in trepetlika
tiho šepečejo preko polja
z nekom od onkraj sveta.
Sobice večnosti vse so odprte,
duše naše več niso potrte,
zlati odsevi sijejo k nam,
čutiš, da nisi več sam!