Ena je groza, ta groza je: biti -
sredi kaosa, sredi noči,
iskati izhoda in slutiti,
da rešitve ni in ni.
Včasih se med ranjene skale
tiho razlije zlati svit
jutranje zarje - šel bi dalje,
pa že čutiš, da si ubit.
Kakor da se zarja rani,
kadar razgrne svoj pajčolan,
kadar razlije goreče slapovje
in ti zakliče pod goro: Vstani,
glej, že gori razbito gorovje! -
Ti čutiš Ga in ne veruješ vanj. -