Samomorilec pred zrcalom.
Splašena duša.
V črnih gozdovih ječi veter.
Nočni vihar mi trga srce iz prsi.
Leteči Holandec si ti, moj duh,
večno povračajoč se v pratemo,
opajajoč se, kadar vihar vrši!
Na ulici vrši svojo službo policaj.
Strašno je, kdor je viharju brat!
Strašno, kdor je soncu srebrnemu.
Ostani, moj duh, razbit in ubit,
ne išči rešitve od črnih bregov.
Grem skozi gozd. Črna so debla.
Dva gresta sklonjena drug k drugemu.
Nad menoj črno brezno vesoljstva.
Jaz se sklanjam vanj
in poslušam.
Ob moji postelji
je puška.
Ko sem bolan
in planem iz sanj
ponoči –
okno odprem in streljam v noč –
(sproščeni val tihe sinjine
nosi čez gore rahlo zvezde)
ker mi je tesno:
okoli mene se lesketajo
mrliči, vse moji bratje,
moji mladi bratje brez oči!
In streljam na pomoč,
ker se mi vedno zdi, da gori
vse okoli mene,
okoli njih, ki jih ljubim. –
Brat mi prinese
prozorne vode – o, še jasneje
jih vidim sedaj.
In potem spet noč
in težki znoj.