Človek ni žalosten in ni vesel.
Svet se je čudno daleč pomaknil,
blodiš in tavaš kakor izgubljen,
vse je odplavalo, sam ne veš kam.
Lep obraz je ugasnil v sivi temi,
v meni odsevajo goli kostanji
in listje, ki pomendrano v dežju
gnije pod drevjem.
O, zakričal bi, da bi odmevalo
vse od gora, od gozdov, od dolin,
pa se bojim, da sam bi ostal
s potisočerjeno praznoto.