I
Vse je bilo prežalostna resnica,
a mar zato tugujem naj ob njej?
V srce namerjena, izstreljena puščica,
pa v srcu z njo naj ne stremim naprej?
Kot srcu nerazjasnjena sivina,
bežalo je življenje pred menoj,
kot bridka, tožna pesem harlekina,
ki ji sledi pijan, ubit heroj ...
Nikdo ni rekel mi: Obstoj, postani,
poglej v vsešir razpetih cest,
tod hodimo poznani, nepoznani,
tod hodimo in ena nam bolest;
a stopi v temo in tema je sla,
roko do roke, srce do srca ...