Živel nekoč je mlad fantič
in ljubil, ljubil je dekle,
a ona ga ni ljubila nič.
In rekla mu je: do jutri tu
mora biti srce tvoje matere,
da ga vržem svojemu psu.
In šel je k materi in jo ubil,
srce ji izdrl in je zbežal,
da ne bi roka zamudil.
Tekoč se je povračal tja
in sredi poti je pal, je pal,
in iz roke srce mu je palo na tla.
In ko je srce na tleh ležalo,
ko je ležalo samo tako,
čul je, kako ga je vprašalo.
In zaječalo od bolečin
je materino srce, vprašalo:
„Si se ranil hudo, moj sin?“