O Bog, usmili se moje praznote!
Široko razstrtih, sivih dni,
teh široko upajočih oči,
o Bog, usmili se naše samote!
Razstri svoj plašč, razkošno tkan
z zvezdami višnjevih letnih noči,
ko speš mimo nas in Tvoj plašč šumi
kot sredi morja večnih sanj.
O stopi v ta stekleni čas
in kar je prozorno, naj potemni,
in kar je blizu, naj se izgubi,
naj nam kot iz višnjevih dalj spregovori
kot v gosti modrini Tvoj beli glas!
O Bog, usmili se nas, usmili se nas!