Na ladji niha nihalo
od jutra v polnoč, od večera v dan;
kakor mrlič ležim na ladji,
od jutra v polnoč, od večera v dan
se zibljem ubit in čakam zaman ...
Med mladimi rožami ležim
od jutra v polnoč, od večera v dan;
nad mano se zibljejo zvezde, svetovi,
in med dneva, noči bregovi
se zibljem mrlič ubit, pijan ...
Spomnim se: joj, kako bi veslal,
da bi dosegel bele bregove,
a v mojem čolnu vesel ni.
Joj, ko da v njem mrlič leži
– mlad mrlič med rožami –
doline valove in hribi valove. –
Jaz čutim, kako se ziblje ves svet,
ziblje se: palače, gradovi, stolpovi,
visoke tvornice, in se ne zruši;
kod da se ziblje in venomer smeje,
kot da niha hitreje, hitreje –
in da se smeje ti, reži v dušo,
ki hoče v pristan. –
Vstani človek – ne morem vstati,
umri – joj, saj ne morem ležati,
kriči – saj ne morem kričati,
vse bi bilo zaman.