Kraška vas je v jeseni tiha,
ovita v meglo,
le tu in tam se zasvita
lučka v temo.
Tam za črnim ognjiščem
svetlika se ognja sijaj;
po mrzlih poljih hodim
in vse me kliče nazaj.
Ko da je vse izumrlo,
je tiha kraška vas,
ob ognju rdečem sedijo;
tako bi sedel i jaz.
Tako bi sedel za ognjiščem,
obraz v dlaneh, bi molčal,
tiho, vse tiho za oknom,
le ogenj bi prasketal.