V senci poletnih vrtov je čebljanje,
miza se polna jedil šibi;
buržuja neznosno je pričakovanje,
izstopile bodo mu skoro oči.
A njega, ki od gladu pijan je
in opoteka se preko poti,
njega, ki razbit, razrvan je,
nikdo ga ne vpraša: Kam greš, kdo si?
Čaše žvenkečejo, vina šumijo,
samo goltu napiva pijani buržuj.
A njim, ki bolni in bledi hitijo,
njim, ki v vrsti pred grobom stojijo?
(Meči žvenkečejo, vrste šumijo.)
Mrtvi velijo mi: Pojdi! Maščuj!