V senci poletnih vrtov je čebljanje,
miza se polna jedi šibi;
buržuja neznosno je pričakovanje –
izstopile skoro mu bodo oči.
A njega, ki od gladu ves pijan je,
in opoteka se preko poti,
njega, ki razbit, razrvan je,
nihče ne vpraša: Kam greš? Kdo si?
Čase žvenkečejo, vina šumijo,
samo goltu napija pijani buržuj,
njim pa, ki bledi in bolni hitijo
nekam, in v vrsti pred grobom stojijo,
(meči žvenkečejo, vrste šumijo)
velevajo: Pridi! Maščuj!