Tla gorijo v temnih zubljih sonca.
Vse pobočje v zlatem žaru zarje.
Človek gre med drevjem
proti hribu.
Zlat žari se stolp na gradu,
a drevesa ta gorijo
v otožni rdeči zarji,
človek meče temno senco
na pobčje živordeče.
Somrak lega, ogenj ugaša,
samo senca spremlja še človeka,
samo senca, dokler vse ne ugasne
dokler vse ne utihne
v mir večerni,
dokler vse ne utihne
njemu v srcu.