Krute sile oblikovanja
oblikovale so moj obraz,
preko zorenja, zatajevanja
so mi umirile uporni izraz.
Smrt mi je poljubila lice,
bil sem kakor smrt hladan,
nisem sanjal, ne čakal pravice
in ne utehe v razkošju sanj.
Šel sem skozi trnje spoznanja,
da ugaša Veliki Zapad,
in na pajčolane molčanja
mi je brezup udaril pečat.
Ali prišlo je kot nova sila,
kot šum golobov iznad polja,
ko da nenadoma se prebudila
je mrtva, speča sila srca.
Ko da je zapal že sneg molčanja
preko polj, preko belih streh,
ko da človeka obupa, spoznanja
rahlo poljubi mehki smeh.
Ko da ubit, zatrt in prevaran
s smehom življenja pozdravi ljudi,
ko da od svetle tišine očaran
krivicam in zlobam vsem odpusti.
Ko da so tihe, bele peroti
se razprostrle preko sveta,
ko da so v mirni, prijazni dobroti
zbrani ponižani tega sveta.
V srcu mojem besede šumijo,
človek se v tihem srcu budi,
zanj se vse moje sile borijo,
zanj, za človeka, človeštvo, ljudi.