Strmiš v polnoči svojih sanj,
srce, in ti ni dobro sredi njih?
Obstalo si kot romar tih,
ko pade dvom in nemir vanj.
In noče več prerokovanj
in išče si uglašen stih,
kot da je čutil topel dih
nekoga, ki tam čaka nanj.
Nikogar ni... Ne obupuj!
Če ni ga, kaj bi ga iskal –
čemu bi trgal in se rval,
zasanjaj spet in odpotuj!