Po srebrni mesečini
plava temni čoln,
iz zelenega pristana
je čolnar odplul,
iz zelenega kristala
tihega srca.
Iz srca polnoči.
Listje ni zganilo se,
kakor da še sanja,
samotno ob bregovih
se zeleno sklanja.
Vse noči presanja
na srebrnem oceanu
mlad čolnar,
a v pristan
ga ne bo nikdar,
nikdar.