Po cesti greš, sam ne veš kako,
žaluješ, pa ne veš zakaj,
kakor črno drevo si v jeseni,
ko razblesti sivino sijaj.
Mogoče bi rado spet listje imelo,
srebrn sijaj, polsvetal, čudovit –
človek bi umrl, pa ne more umreti,
in živel bi tudi; a je zlomljen, ubit.