Po cesti greš, sam ne veš kako,
žaluješ in ne veš zakaj,
ti si kot črno drevo v jeseni,
ko razblesti sivino sijaj...
Mogoče bi rado spet listje imelo
- srebrn sijaj, polsvetal, čudovit -
človek bi umrl, pa ne more umreti,
in bi živel, a je zlomljen, ubit.