O zatajeno poslanstvo človeka!
Kot žična mreža je palo
na moj obraz in ga raztrgalo.
Kakor zobovje koles,
zobovje zveri.
Drevje v dolini,
vas v tišini,
ptica v sinjini.
Ti pa si ves krvav –
mučenik, ozdravi!
Na strašno bolniško posteljo
žalostne onemoglosti
si prikovan.
Smrti si želiš?
Smrt, samo smrt.
Padati.
Padati.
Padati.
In kakor ptica v perotih
zraka napiti se
in v labirintih, na neznanih potih
skriti, potopiti se.