Oreh

Zasadil je stari Torkar oreh. Dvajsetleten bil je takrat, pa se že mu je vsesala v dušo grenka žalost,

in z bridkostjo ga pojila in s sovraštvom, maloupom. Pa je prišel v šestdeseto, zagorelo je v poljanah,

zagorelo je po mestih – Pa se hrbet mu skrivil je, pa so mu zobje izpali, in lasje se pobelili,

(bili so kot bela volna), stari Torkar pa kot jagnje čakal tolažnice Smrti. Ali glej: nenadoma –

kaj prihaja s svetlim ognjem, kaj prihaja z blaznim vriskom? Svoboda vihra na konju, vsa goreča, vsa bleščeča,

(tla pod njo so vsa goreča) – na ognjenem zlatem konju. In v oktoberskem večeru, ko da duše izprašuje,

je viharilo v drevesih, dvigalo je skednjem strehe, in divjalo, in divjalo, in še oreh je izrulo.

Pa nenadoma je prišlo kakor črn oblak. In Torkar reče sinu: „Vsadi oreh, o, mogoče še dočakaš,

kar nekoč sem čakal jaz“ – In izdihne. Mraz pritiska, mraz pritiska čez ves Kras, tam pa raste grenki oreh.

Rasti, rasti grenki oreh!