Oreh

Zasadil je stari Torkar oreh. Dvajsetleten je bil takrat, pa se že mu je vsesala v dušo grenka žalost

in z bridkostjo ga pojila in s sovraštvom, maloupom. Tako vsi so povečini. Pa je prišel v šestdeseto,

zagorelo je v poljanah, zagorelo je po mestih. – Pa se hrbet mu skrivil je pa so mu zobje izpali

in lasje se pobelili, (bili so kot bela volna), stari Torkar pa kot jagnje čakal tolažnice Smrti.

Ali glej: nenadoma – kaj prihaja s svetlim ognjem, kaj prihaja z blaznim vriskom? Svoboda vihra na konju

vsa goreča, vsa bleščeča, (tla pod njo so vsa goreča), na ognjenem zlatem konju. In v oktobrskem večeru,

ko da duše izprašuje, je viharilo v drevesih, dvigalo je skednjem strehe in divjalo in divjalo

in še oreh je izrulo. Pa nenadoma je prišlo kakor črn oblak. In Torkar reče sinu: „Vsadi oreh,

o, mogoče še dočakaš, kar nekoč sem čakal jaz.“