Kaj plakaš, ti dobri človek,
kaj plakaš opolnoči?
Še borovi gozdi šumijo,
še dobri ljudje živijo,
še žvižgajo vlaki v temi.
Kaj plakaš, ti dobri človek,
si ranjen z ostjo spoznanj?
Poglej: saj ni prva prevara,
in glej: že dviga se zarja ...
Življenje je lepše od sanj.
Bogato, kožato, široko
v valovih viharja šumi.
Ne poje srce ti? Daj roko
na splašeno svoje srce,
da spozna, da izve,
da srečen je, kdor živi.