Zlati oblaki žarijo, žarijo,
plavajo sredi mrzle modrine,
ah, še trenutek in ugasnijo.
Tiha je vas sredi doline.
V kraški kuhinji topli smo zbrani,
čutimo v dušah: sonce odhaja,
kot zakopani, smrti vdani.
Tiha žalost si duše osvaja.
Vzkrikneš, pa se odmev ti povrne
od hribov rjavih, od modrih gora.
Kdo te je slišal? In srce pregrne
žalost oktobrskega polja.