Kadar stopi človek iz črnih, žveplenih kleti,
mu solnce iz žarkov spletenih poboža obraz,
stroj obmolkne in kolo obstoji
v sveti čas.
Kadar truma ljudi povzdigne procesijo rok,
gozd zatrepeče in toplo zavzdihne polje –
kot da je vzžuborel vrelec v sinji obok
zapoje srce.
In kadar padajo črni možje na tla
in se zgrinja nad njimi grozna noč,
takrat presune krik samoto srca:
Na pomoč, na pomoč!