O, da sem list zeleni na večnem drevesu ljudi,
o, da bi mogel na njem zeleneti,
šumeti, v vejah gnezditi kot ptič gnezdi,
o, da bi mogel z njimi živeti!
O, da sem potnik pod težkim zelenjem vrtov,
da mogel bi v vlažne daljine kot v vino nevidno
zarje namakati,
rasti v šumenju ros, kaliti v dihu vetrov,
o, da bi mogel mirno, tiho po cesti korakati!
Ali da bi v vetrovih rasel z belimi prsti korenin
in bi mogel kontinente nove dojeti vase, izpeti
tiho moč noči, grozo sivo v brezbrežju globin – –
da nehal bi krvaveti, o, da bi mogel umreti!