Prazni kupeji ... Luč brli
in vztrepetava med votlim bobnenjem;
tiha poljana samotna stoji –
težko mu, ki ob tej uri potuje.
Sprevodnik na šipo naslonjen strmi,
oči se izgubljajo za hrepenenjem;
srce bi se ustavilo, vlak pa hiti –
težko mu, ki ob tej uri samuje.
Srce bi se ustavilo in potopilo
v tiho molčanje temnih dolin,
ustavilo bi se in bi se skrilo
pred grozo, ki jo izvablja spomin,
še dekle v koči bi ugasilo
luč pred tem strahom neznanih daljin.