Bori šepečejo, slap šumi,
skale, kot da so se potniki ustavili,
v sive plašče zaviti, sredi poti,
polje kakor izhojena pot
in vas kot kup otrok.
Vse molči.
A tam nad morjem
pa se blešči tisočerih luči
in tam ob morjih
človek, ki je svoje srce prodal,
prazen in votel
po tej samoti ihti.