Ne toži, drug – tožiti je neumno!
Trpiš krivico? Trpi jo pogumno!
In kadar pade nate zadnja noč,
poskusi v molku svojo moč.
Opolnoči – že čujem transmisije,
nov svet je, drug, ki naša srca pije,
ko tvorničar pijan in sit počiva,
se nam pred dušo topla luč razkriva.
Ta luč, ta dobra, ta nam da poguma,
kot zvezda sredi tvorniškega šuma,
ki delavcu je pred oči prišla,
na trudno dušo mirno prisvetila,
kot golobica razprostrla krila
bi preko poteptanega srca.