Nad norišnico se izprehaja
mesečni mesec.
Po belem vrtu stopa Senca – človek,
zamigljen v svojo otožno brado.
Kakor v kalejdoskopu plešejo
pred njim valute, menice,
v mavričnem ognju izgorevajoče.
Prej bankir, jetnik papirjev,
se zdaj izprehaja
z mesečnim mesecem
za belim zidom noriščnice.
To je svoboda,
tista strašna svoboda,
ko stopiš za nevidne zidove
povečane človeške zavesti,
ki se razmika v grozno
ogromnost.