V svetlo okno smo uprti,
v modrino gora. Pijemo kavo.
V mrazu gori večerna stran,
tihota pokriva puščavo.
Da smo zašli, bratje, zakaj?
Da smo umrli v ta ostri Kras?
O, to je žalost, prozorna žalost,
ki visi kot nebo čez nas!
Da smo zašli, bratje, zakaj?
Burja zaostrila Kras.
Zdaj strmi ta prozorna žalost
kakor otožen, izjokan obraz.