Tiho je sklonil svoj beli vrat
v loku nad vodo,
v vodi grmovje, stolp in grad,
zaprl je oko.
In sredi jezera ni mogel utoniti,
to je bil strašen ukaz:
živeti, trpeti, strmeti v razbiti
svoj obraz.
V bolest, ki ne mine nikoli, nikoli,
in kot v zrcalo voda
vase strmeti (živeti proti svoji volji)
z bolestjo sredi srca.