Korak, ki odmeva v to noč temno,
najsi je poln veselja, on ne zveni;
v duši je tiho in temno –
kam bi hotele te plahe oči?
Ali boje se strmeti naprej,
kakor boji se stopinja odmevati v noč,
ker mi srce ni več Prometej
Bogu uporen, svet podirajoč? ...
Čudni so, čudni hrami srca,
ko rad bi zaprl jih pred svetom,
odmrl drhtenjem, trepetom,
ustvaril rad novo obliko sveta –
takrat omahne ti bolna perot,
in ti se skloniš in padeš na pot ...