Ko da ljudje

Ko da ljudje imajo po belih čelih vse polno ran, da jim lije kri

čez belino teles v ozkih trakovih – v trnovih vencih, nevidnih,

hodijo, ljubijo vse ljudi in jih ne sodijo in ne živijo,

dokler ne pride kralj v rdečem škrlatu. –––

Kakor da bi blagor sejali trpeči ljudje z očmi svojimi med ljudmi, ljubijo te: predno so te spoznali.

Oni čutijo, kaj je bitja svetost, in čutijo, kaj je greha razbeljena ost – in ljubijo Krista,

ker vedo: edino On je pravičen. – – Ljudje se imamo lahko radi, a ne smemo soditi. – –

On je med nami, ko bi se radi ljubili, a se ne moremo ljubiti. –––

Kako dobri so pozdravi ljudi, ki so v trpljenju grešili, kot da so si umili v dlaneh Kristusa oči. – –

Reklu so ji prešestnica, pa je bila dobra, o, dobra bolj od vseh, – o, kaj vse živi

poleg zlobe, tesnobe zagrobne v ljudeh! – In sem jo poljubil

na oči.