Ko da ljudje imajo
po belih čelih
vse polno ran,
da jim lije kri
čez belino teles
v ozkih trakovih –
v trnovih vencih,
nevidnih,
hodijo,
ljubijo vse ljudi
in jih ne sodijo
in ne živijo,
dokler ne pride
kralj
v rdečem škrlatu.
–––
Kakor da bi blagor sejali
trpeči ljudje z očmi svojimi
med ljudmi,
ljubijo te: predno so te spoznali.
Oni čutijo, kaj je bitja svetost,
in čutijo, kaj je greha
razbeljena ost –
in ljubijo Krista,
ker vedo:
edino On je pravičen. – –
Ljudje se imamo lahko radi,
a ne smemo soditi. – –
On je med nami,
ko bi se radi ljubili,
a se ne moremo ljubiti.
–––
Kako dobri so pozdravi ljudi,
ki so v trpljenju grešili,
kot da so si umili
v dlaneh Kristusa oči. – –
Reklu so ji prešestnica,
pa je bila dobra, o, dobra
bolj od vseh, –
o, kaj vse živi
poleg zlobe,
tesnobe zagrobne
v ljudeh! –
In sem jo poljubil
na oči.