Kdo je hodil

Kdo je hodil po teh poljih, kdo je stopal po teh njivah, da so kot s krvjo pojene – kdo je sanjal po teh cestah?

Ni bil – čakaj – Peter Bezruč, ko je pisal šlezke pesmi, težke pesmi, svinca polne? Gledal sem: jeklen ovratnik,

joj, in kri – joj – strašna kri kakor svinec je curljala, da je zardelo polje, da je zardela skala,

da je cesta zardela. „Peter Bezruč, čakaj, čakaj, tudi jaz imam ovratnik kakor ti, in tudi meni

kri curlja iz razbitih usten!“ Peter gre, ob njem žandarji. Čakajo ga, da se ukloni, da usloči hrbtenico.

Na ovinku pa soseda: „Peter, Peter!“ In zaplaka. Ali Peter se ne ukloni; kaj je smrt in kaj trpljenje

zanj, ki umira za Pravico! Kdo je hodil po teh poljih? Petru bil je ves podoben, kri mu je od ust curljala,

gore nosil je na hrbtu; pa je malo stresel s pleči, in so gore zabobnele; pa je stegnil svojo roko –

so okovi se zdrobili, pa razpel je svoje roke – zagrmelo v kamnolomih. Kdo je hodil po teh poljih

kakor dobro, belo jagnje, pa ni zinil ne besede, ko so ga odvedli v ječo?