Kakor naraščanje temnih glasov
raslo je, vstajalo je iz globin,
kakor zvonenje nevidnih zvonov
klicalo me je iz kraških dolin.
Šel sem: med množico sem se potopil,
med te ljudi, krvaveče spoznanj,
padal, umiral, dokler nisem stopil
v tiho svetišče njih pričakovanj.
Njih pričakovanja so tiha in sveta,
čeprav jih duši tiran kapital,
svetejša so, če jih krivica prepleta,
in lepša je kri od rdečih koral,
ta kri pod okovi, o naj bo prekleta –
kadar bo brizgnila, vstal bo naš kralj!