Joj, kako dolgo je še do večera,
ki tih in zlat
nas vabi iz kraja krivic, nemira
v beli grad pokoja...
Od nemih zatiranj omahovaje
klone duša
in bolna želi si v tihe kraje
brez borb in brez boja.
Ne od lastnih, od tujih krivic ugaša
in je brez moči,
kot ranjeno golobico zanaša
jo val krvi,
ki se razliva preko sveta,
preko borb in nemira.
Ni še utihnila bol srca?
Joj, kako dolgo je še do večera...