Joj, kako dolgo je še do večera,
ki tih in zlat
nas vabi iz kraja krivic in nemira
v beli grad pokoja ...
Od nemih zatiranj omahovaje
klone duša,
in bolna želi si v tihe kraje,
kjer ni več boja.
Ne od lastnih – od tujih krivic ugaša
in je brez moči.
Kot ranjeno golobico zanaša
jo val krvi,
ki se razliva preko sveta,
preko borb in nemira.
Kaj ni še utihnila bol srca?
Joj, kako dolgo je še do večera ...