Sredi sivine žveplenih voda
se pozibava že od davnine,
vsak val je dosegel že svoje daljine,
ono ne more s srede morja ...
V bolni omamnosti pada in vstaja,
vse se vrtinči v njegovo zibanje,
vse kakor mučne in trudne sanje,
grozi ni kraja – grozi ni kraja ...
Na rob jadrnice so se naslonili
nemi mornarji, neumrjoči –
njihove oči so plameni pekoči,
ki bi že zdavnaj radi ugasnili.
Toda oči strmijo, strmijo...
da bi uzrle zarje jutranje;
oh, to pravečno, pravečno iskanje –
jate megla čez morje hitijo.
Da bi srce bilo, bi onemelo –
da bila duša bi, bi se utrudila,
sanje – bi megla bila jih pokrila,
plakanje – bilo bi okamenelo ...