Šla je duša, mirna in pobita,
kot gre senca čez polnočni kraj,
da prišla do novega odkritja,
ali da stopila bi nazaj.
In je z dušo romalo življenje:
„Kam me vodiš“? – jo je vprašalo.
Ona ni čakala na vstajenje,
in življenje je ugašalo ...
Šla je duša, tiha in pobita
kot gre žalost čez polnočni kraj,
ki ne upa na jutranjo zarjo;
šla je, videla je le Kalvarijo
in čutila, kak na križ pribita
ji perot ne more več nazaj ...