In tema s temo kakor luč z lučjo,
in roka v roki, kakor noč z nočjo,
in z molkom molk, beseda vseh besed –
tam za nočjo pa zvezda gre čez svet ...
Pod goro romar, in nikogar z njim,
tema je v srcu, in vendar živim,
a zdaj prestopi romar nočni kraj,
in čez srce razlije se sijaj ...
In kaj potem? Ni noči bližja noč,
če romar sam je v sredi svojih sanj?
Če pade – naj še kliče na pomoč,
ko ve, da nihče se ne zmeni zanj?
Vsak mora sam, ah, sam doseči cilj
in pasti, če mu nedostaje sil ...